Plastika, od katerih je večina izolacijskih materialov (na splošno je upornost izolacijskih materialov nad 107 ohm-m, tj. Prevodnost je pod 10-7 s/m). Plastični izolacijski materiali so pomembni materiali za električno in elektronsko industrijo (električna in elektronska, E&E), njihova racionalna izbira in uporaba pa je ključna za zagotavljanje kakovosti in zanesljivosti električne in elektronske opreme. Plastični izolacijski materiali pri uporabi osnovnih lastnosti vključujejo električne lastnosti, mehanske lastnosti, kemijske lastnosti, okoljske lastnosti, ekonomske in druge lastnosti, v glavnem uvaja električne lastnosti, zlasti vključno z prostornino in površinsko upornostjo, dielektrično konstanto, dielektrično močjo, dielektrično moč , Odpornost na elektrostatične sledi, odpornost na električni lok, koronski odpor, delni izpust in tako naprej.
Učinkovitost plastičnih izolacijskih materialov v električnem polju običajno uporabljamo dielektrične lastnosti za opis, zlasti vključno z dielektrično prevodnostjo, dielektrično polarizacijo, dielektrično izgubo in dielektrično močjo štirih osnovnih lastnosti in njegovimi ustreznimi značilnimi parametri so upor (ρv, ρs) , relativna dielektrična konstanta (εR), kotna tangenta dielektrične izgube (tan δ) in dielektrična trdnost (EJ). Preprosto povedano, plastični izolacijski materiali so podvrženi prevodnosti, polarizaciji, izgubi in razpadu v električnem polju. Na splošno izolacija plastičnega dela vključuje površinsko izolacijo in notranjo izolacijo. Površinska izolacija vključuje predvsem lastnosti, kot so površinska odpornost, odpornost na električno sledenje, odpornost na loka, koronska odpornost itd.
1. Izolacijska odpornost in upornost
Izolacijska odpornost je eden od osnovnih parametrov za karakterizacijo lastnosti izolatorjev, izolacijska odpornost izolatorja je sestavljena iz dveh delov, volumske upornosti (volumna odpornost, RV) in površinske odpornosti (površinska upornost, RS), ustrezna upornost je Volumna upornost (ρV) in površinska upornost (površinska upornost, Rs). Ustrezne upornosti so prostorninska upornost (ρV) in površinska upornost (ρs). Iz definicije je volumska upor nameščena v vzorcu "dva" na nasprotni površini obeh elektrod med dodano napetostjo DC in pretok skozi dve elektrodi med količinskim količnikom v stanju dinamičnega ravnovesja, volumski upornost na enoto prostornine; Površinska upornost je nameščena v vzorcu "A" na obeh elektrodah, površinska upornost je nameščena v vzorcu "A" površina na obeh elektrodah. Površinska odpornost je v vzorcu "A" površini obeh elektrod napetosti, ki sta dodana med dvema elektrodama in tok, ki teče skozi dve elektrodi količnika površinske upornosti, ki je enota površinske upornosti. Dejansko bo plastični izolacijski materiali v električnem polju tudi zelo majhen tok, ta tok skozi pojav, znan kot puščanje, se skozi tok imenuje puščanje (puščanje toka).
Glavni testni standardi za prostornino in površinsko odpornost plastičnih izolacijskih materialov so IEC 60093, ASTM D257 in GB/T 1410. Omeniti velja, da bodo preskusni pogoji in okoljski pogoji, kot so temperatura, vlažnost, jakost električnega polja in obsevanje Vpliv na izolacijsko odpornost plastike. Volumna upornost skupnih plastičnih izolacijskih materialov je med 107 ~ 1016 Ω-m, površinska upornost pa med 1010 ~ 1017 Ω. Na splošno je upornost nepolarnih polimerov nekoliko večja kot pri polarnih polimerih, vendar se zaradi velikih razlik v sestavi materiala, procesu izdelave in pogojev testiranja celo zmogljivost istega materiala močno razlikuje.
2. Dielektrična konstanta in dielektrična izguba
Relativna dovoljenost (imenovana tudi relativna dovoljenost, εr) je količnik kapacitivnosti med elektrodami kondenzatorja in vakuumsko kapacitivnostjo iste konfiguracije elektrode, ko je prostor okoli elektrod popolnoma napolnjen z izolacijskim materialom. Dielektrična konstanta je produkt relativne dielektrične konstante in vakuumske dielektrične konstante. Dielektrični kot izgube (δ) je preostali kot fazne razlike med napetostjo, ki se nanaša na kondenzator z izolacijskim materialom kot dielektričnim in nastalega toka. Tangent kota dielektrične izgube (znan tudi kot dielektrični faktor izgube, disipacijski faktor, tanδ) je razmerje aktivne energije do reaktivne energije, ki jo porabi izolacijski material, kadar se nanese napetost, tj, tangent kota izgube δ . Po ladmanu je vir dielektrične konstante plastični izolacijski material, polariziran v električnem polju, ki tvori obratno električno polje, ki zmanjšuje moč električnega polja kondenzatorja; Vir dielektrične izgube je plastični izolacijski material, polariziran v električnem polju, absorbira električno energijo in jo razprši v obliki toplote.
Plastični izolacijski material relativna dielektrična konstanta in dielektrični faktor izgube preskusnih standardov sta predvsem IEC 60250, ASTM D150 in GB/T 1409. Tukaj omenjamo frekvenco obeh učinkov (50Hz ~ 1GHz), splošni plastični izolacijski materiali, z materiali s plastičnimi izolacija Povečanje frekvence električnega polja se dielektrična konstanta zmanjša, dielektrična izguba se poveča. Pogosta nepolarne ali rahlo polarne plastike, kot so polietilen, polistiren, politetrafluoroetilen in druga čista ogljikovodika 4); Polarna plastika, kot so PVC, fenolne smole, najlon itd. Tako kot upornost tudi dielektrična konstanta in dielektrična izguba plastičnih izolacijskih materialov vplivajo tudi sestava materiala, proizvodni postopek in pogoji testiranja.
3. Dielektrična moč
Dielektrični test (dielektrična trdnost) je razdeljen na dve vrsti, tj. Preskus razčlenitve in test napetosti. Razčlenjen preskus je v neprekinjenem preskusu napetosti, vzorec se pojavi, ko razpadna napetost, to je razpadna napetost (razpadna napetost ali punkcijska napetost), debelina enote razpadne napetosti, ki jo dielektrična trdnost (kV/mm). Test napetosti z vzdržljivostjo je v napetosti po korakih, vzorec vzdrži najvišjo napetost, to je, da vzdrži napetost (vzdrži napetost ali upor napetosti); V ravni napetosti se celoten preskusni vzorec ne pojavi znotraj razpada. Omeniti velja, da med testom obstaja možnost, da se vzorci in elektrode okoli izgube izolacijskih lastnosti plinskega ali tekočega medija, kar povzroči preskusni vezje.
Glavni standardi za testiranje dielektrične trdnosti plastičnih izolacijskih materialov so IEC 60243, ASTM D149, GB/T 1408 in GB/T 1695, od katerih je GB/T 1695 testna metoda za vulkanizirano gumo. Omeniti velja, da na test materialne dielektrične trdnosti vplivata napetostna valovna oblika in frekvenca (DC, industrijska frekvenca; strela šoka), čas napetosti, debelina in nehomogenost vzorca in okoljskih pogojev. Dielektrična trdnost skupnih plastičnih plošč in inženirskih plastičnih plošč in listov je približno 10 ~ 60 kV/mm, dielektrična trdnost filmov, kot so polipropilen, poliester in poliimid, pa je približno 100 ~ 300 kV/mm.
